Moč prepričanja  ‘nisem še tam’

Nisem še tam, da bi že lahko delala samo 4 ure na dan. 

In nisem še tam, da bi doma jedli bolj zdravo. 

Nimam še tam, da bi odprla sp.

Nisem še tam, da bi že telovadila 4x na teden in imela močno jedro.

Nisem še tam, da bi imela urejen menstrualni cikel. 

In nisem še tam, da bi računala več. 

In potem sem, kjer sem, in se pacam v svojih travmah, prepričanjih, blokadah, medgeneracijskem sranju, in čakam. Možgane nezavedno hranim s podatki, da še nisem tam, da smo še vedno tukaj, svoje telo nezavedno hranim z občutki, da smo še vedno tukaj – in čakam. Čakam na dan, ko se bom nekega jutra zbudila, mimo bo prijahal samorog s čarobno palčko in potem bom kar naenkrat, puf, sama od sebe, imela višje cene, namesto bele pirino polnozrnato moko, na TRRju dovolj, da odprem sp ali doo, lepo oblikovano rit, zdrav cikel na 28 dni in ustrezno postavljene cene. 

Fuck, no. Brez nič ni nič – je vedno pravil razrednik v gimnaziji. 

Kaj čakaš? Koga? Kakšen čudež pričakuješ, kdo te bo rešil? Kdo bo v Hoferju vzel pirino moko namesto bele? 

Pa sej ne rečem, tudi jaz sem se včasih pogosto zahaklala v ta pacanja. Hodila na kup terapij, se ukvarjala s travmami od prapraprababice. In do neke mere je to potrebno in smiselno. Ker če so programi v nas tako zelo močni, da niti dihat ne moremo ob misli, da bi delovali kako drugače, je prav, da jih ozavestimo. Ampak pozor – ozavestimo, ne mrcvarimo v nedogled in do 18. generacije prednikov ali v 20 preteklih življenj.  

Nekje sem enkrat ujela en tiktok, ki je pravil, da sta v časih Freuda delovala dva raziskovalca človeške psihe. Nimam pojma, če je to res, ampak za namene te zgodbe dajmo prevzet prepričanje, da drži. Torej – Freud naj bi na veliko raziskoval možgane v povezavi s preteklostjo, seciral vzorce, travme, naš manko. Iz te predpostavke, kako otroštvo vpliva na nas, se je potem dalje razvijala psihologija, psihoterapija itd. Ukvarjamo se s stanjem ‘zdaj’ napram preteklosti. Milijone terapij se ukvarja z vzorci in s tem, da jih predelamo. Fokus je na reprogramiranju možganov. To, da imamo vpliv na to, da spremenimo travme in jih sprostimo, smo splošno sprejeli kot nekaj povsem veljavnega in v to ne dvomimo in vse možne terapije so za marsikoga postale sveti gral. Kopanje, matranje, delo – to je Slovencem znano. 

Istočasno s Freudom, skratka, bi pa naj bil še nekdo, ki se je precej ukvarjal s tem, kako s tem, kar smo danes, kreiramo svojo prihodnost!! Kako reprogramirati možgane na vse to, kar je še možno!! Kako z vizualizacijami in afirmaciji stanje telesa spraviti 10 korakov naprej. Namesto prepucavati to, česar ni, torej raje kreirati to, kar želimo, da je!! 

In če ste ob prejšnjem odstavku kimali, vas je ob tem mogoče kar stisnilo v želodcu, dobili ste upor do branja, dih je postal bolj plitek. In naenkrat vam grem na živce, zapis je postal manj resen, v to ne verjamete, to ni kredibilno. 

Zmagal je Freudov pogled, seveda, in že sto let se ukvarjamo s tem.

Ampak – zakaj? 

Če verjamemo, da še nismo tam, zakaj ne bi mogli pač verjeti, da smo? Če so možgani sposobni sproščat neprijetne spomine, zakaj ne bi bili sposobni skreirati si nove realnosti? 

Mogoče zato, ker potem bi se pokazalo, kaj vse je še mogoče? Potem bi lahko lepo in lagodno živeli. Imeli bi vsega dovolj in ne bi se nam bilo treba matrat. Potem bi nastal prostor za obilje, dobre odnose, tolk da ne bi roza samorogi jahali naokoli. In potem bi bilo lahko vsega lepega naenkrat preveč? Z lepim in udobjem pa… ne znamo. Ker postane hitro prenevarno za naš živčni sistem. Raje ostajamo low profile. 

In potem ne kupimo pirine moke, ne ponavljamo si afirmacij, ne gremo na sprehod, ne vzamemo lepe srajčke iz omare. In potem tam stoji. Jah, sama od sebe ne bo skočila na tvoj životec. Jo je treba pač načrtno vzet in oblečt. In treba je načrtno, ker veš, da ti to pomagalo in vplivalo na doseganje tvojega cilja, spisat mailing, spisat objave, postavit poslovni načrt, si postavit konkretno številko za tvoj naslednji poslovni cilj in potem je treba brcat in migat in delat, dokler je ne dosežeš. 

Tako se premakneš naprej. Tega namesto tebe ne more narediti noben poslovni mentor, coach, noben psihoterapevt. Lahko smo ob tebi in ti osvetlimo naslednje korake, lahko zares iz srca verjamemo vate, pirino moko moraš pa na koncu kupiti ti. 🙂 Tudi če še nimaš recepta za kako dobro pito iz pirine moke. Včasih se zaciklamo tudi tam, da smo prepričani, da dokler nimamo recepta in vseh sestavin, še ne moremo narediti koraka naprej. In pol se zaciklamo in čakamo na čudež ali samoroga. 

Cilji in manfestacija se zgodijo, ko se premaknemo, ko v možgane naložimo nov program. Ko enkrat kupimo pirino moko. Ko enkrat namesto prepričanja ‘nisem še tam’ sebi začnemo govoriti, kje smo. Ker če lahko tako goreče in vneto verjamemo eno resnico – torej da še nismo tam, zakaj ne bi mogli verjeti še česa drugega? 

Vsako jutro, ko si prepričana, da še nisi ready in da še nisi ‘tam’, imaš prav. 

Vsako jutro, ko se odločiš, da si, tudi. 

In – nihče ni enkrat kar tako ‘tam’.

‘Tam’ prideš samo, ko se tja odpraviš.